Sodobni sušilniki so se najprej začeli s serijsko-sušilniki s fiksno{1}}plastjo. Sredi 19. stoletja je uporaba tunelskih sušilnikov zaznamovala razvoj sušilnikov od šaržnega do neprekinjenega delovanja. Sušilniki z rotacijskim bobnom bolje dosežejo mešanje zrnatih materialov, izboljšajo zmogljivost in intenzivnost sušenja. Nekatere industrije so razvile sušilnike z neprekinjenim delovanjem, prilagojene njihovim posebnim zahtevam, kot so sušilniki z rotacijskim bobnom v tekstilni in papirni industriji.
V zgodnjem 20. stoletju so v proizvodnji mleka uporabljali razpršilne sušilnike, ki so predstavljali močno orodje za-sušenje tekočih materialov v velikem obsegu. Od leta 1940 so se z razvojem tehnologije fluidizacije pojavili visoko-intenzivni, visoko{5}}proizvodni fluidizirani sloji in pnevmatski sušilniki. Medtem so z-sušenje z zamrzovanjem, sevanjem in dielektrični sušilniki zagotovili nove metode za izpolnjevanje posebnih zahtev. Infrardeči in mikrovalovni sušilniki so se začeli razvijati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Obstaja veliko vrst mehanske opreme, ki se uporablja za postopke sušenja. Glede na delovni tlak jih delimo na atmosferske in znižane{1}}tlačne (vakuumske) sušilnike. Glede na način delovanja jih lahko razvrstimo v šaržne ali neprekinjene. Glede na sušilni medij so lahko zrak, dimni plini ali drugi sušilni mediji. Glede na način gibanja (gibanje materiala in pretok sušilnega medija) so lahko istotočni, proti-ali prečni-tok.
Glede na delovni tlak delimo sušilnike na atmosferske in vakuumske. Delovanje pod vakuumom lahko zmanjša parcialni tlak hlapov vlage v prostoru, pospeši proces sušenja, zniža vrelišče vlage in temperaturo sušenja materialov ter prepreči lahek uhajanje hlapov. Zato so vakuumski sušilniki primerni za sušenje toplotno-občutljivih, hitro oksidiranih, eksplozivnih in strupenih materialov, pa tudi za primere, kjer je treba obnoviti vlago.
